Izdelava spletnih strani je poceni

Glede na to, kaj vam lahko profesionalno izdelana in optimizirana spletna stran prinese, je vsekakor poceni. Pridobite namreč popolnoma nov prodajni kanal, ki postaja vse bolj in bolj priljubljen in donosen. Potencialni sodobni kupci namreč redno na spletu preverjajo podjetja s katerimi sodelujejo in dobra spletna stran z jasno podanimi informacijami, bo predstavljala prednost, ki je vaša konkurenca zelo verjetno nima in ki bo na koncu velikokrat pretehtala v vašo korist. Si lahko privoščite, da potencialna stranka izbere vašega konkurenta samo zato, ker ste sami varčevali pri najpomembnejšem marketinškem orodju trenutnega časa? Morda. Morda pri eni stranki. Ampak takšnih kupcev je vedno več in s časom boste izgubljali vedno več denarja, ki se bo hkrati prelival v žep vaše konkurence. Profesionalna izdelava spletnih strani ni izbira, ampak je nuja in obveza vsakega resnega podjetja, s tem pa se je treba sprijazniti in v tej smeri ukrepati.

Izdelava spletnih strani je samo začetek

Če se odločite za izdelavo vaše spletne strani, morate vedeti, da gre samo za začetek vaše prisotnosti na spletu. Spletno stran je namreč potrebno tudi ustrezno promovirati, da jo bodo vaše potencialne stranke ter kupci lažje našli. V praksi to pomeni, da jo je treba optimizirati za to, da bo v iskalnikih čim višje in da se bo pojavila na prvih mestih, ko bodo iskalci v npr. Googlu iskali ključno besedo, ki zadeva to, kar vi ponujate. Izdelava spletnih strani je tako le začetek, pravi mojstri pa vam jo bodo med samo izdelavo tudi ustrezno optimizirali. Tudi to je področje, ki se ga boste sami le težko ustrezno lotili, saj ima svoje specifike in zakonitosti. Je pa optimizacija še vedno le eden od dveh načinov, saj se lahko promocije spletne strani lotite tudi z oglaševanjem. Pri tem pa se vrnemo k izhodiščni trditvi, da je za izdelavo spletne strani treba najeti profesionalca, saj boste z oglaševanjem porabili določeno vsoto denarja, ki bo izgubljena, če bodo obiskovalci prišli na neustrezno izdelano spletno stran, ki ne bo vzbujala zaupanja, ne bo ponujala dovolj dobre navigacije ter ne bo nudila informacij, ki jih bodo vaše potencialne stranke iskale. Oziroma povedano z drugimi besedami – vi boste preko oglaševanja plačevali ljudem, da obiščejo vašo spletno stran, le-ta pa jih bo odvračala od sodelovanja z vami. Najem mojstra in profesionalna izdelava spletnih strani bo to preprečila.

Gre za povsem drugačno tehnologijo, ki ne zahteva nobenega vrtanja, prav tako pa nima klasičnih štirih senzorjev, ampak antenski trak, ki pokriva površino celotnega odbijača. V bistvu sta se s tem rešila moja največja dvoma – tisti o vrtanju odbijača in pa to, da mi nikoli ni bilo jasno, kako lahko štirje senzorji pokrijejo mrtvi kot pri npr. stebričkih in podobnih ozkih ovirah.

Pred nakupom sem preveril ocene na internetu in našel nekaj kritik izpred 5 let, kar me je navdalo s skepso, zato sem poklical prodajalca. Ta mi je razložil, da je bilo tam govora o starejši tehnologiji, ki je imela nekaj težav, da pa so zdaj na trgu t.i. EPS 2.0 senzorji, ki so brezhibni. V brezhibnost je proizvajalec tako prepričan, da ponuja celo 2-letno garancijo. To me je prepričalo. Sem pa vzel samo vzvratne senzorje, ker prednjih nekako ne potrebujem.

Cena je sprejemljiva. Sicer ni v rangu kitajske robe, ki pa pravzaprav ne bi niti montiral na svoj avto. Stanejo 89 EUR, plačal sem jih po predračunu, prišli so naslednji dan.

Paket je vseboval centralno enoto, tračni senzor, vse potrebne kable in piskača, pa tudi zelo natančna in razumljiva slovenska besedila.

Senzor sem montiral na Renault Megane, letnik 2009. Najprej sem odvil vijake v prtljažniku, nato pa sprostil še plastične čepe, ki držijo odbijač s spodnje strani avtomobila. Mala malica, pa moram priznati, da le redko karkoli na avtomobilu sam naredim. ČE ne bi šlo zlahko, bi ga pač peljal k mehaniku.

Odbijač sem nato z notranje strani dobro počistil, nato pa nalepil trak po celotni dolžini. Moj največji pomislek je bil kako bo trak držal in ali se bo odlepil, a sem hitro ugotovil, da drži izjemno močno. Odvečni del traku enostavno odrežeš. Prodajalec mi je povedal, da je včasih med dežjem nadležno, če pride zraven voda, ki lahko delovanje zmoti. Sicer deluje naprej brez težav, ko se posuši, a jaz sem vseeno trak zaščitil s sprejem, ki sem ga kupil v lokalni prodajalni barv.

Trak s priloženim kablom sem nato zvezal s centralno enoto in z vzvratnimi lučmi (shema je priložena navodilom, vezava izjemno enostavna), ki služijo za aktiviranje in napajanje senzorja. Ta se vklopi samo takrat, ko damo v vzvratno prestavo.

Na koncu sem samo še namestil odbijač nazaj in zadevo stestiral.

Glede na to, da imam na službenem avtu montirane klasične senzorje, je bil občutek na začetku rahlo nenavaden, ker Proxelovi zaznajo oviro kasneje, kot klasični. Ko sem se na to navadil, pa sem ugotovil, daje pravzaprav to boljši način. Za ovire, ki so še daleč od avta senzorjev namreč ne potrebujem, ker jih sam opazim. So pa ti senzorji neprimerno boljši zaradi tega, ker so res zelo natančni in razločijo razdalje do 10 cm. Klasični ultrazvočni imajo namreč težave pri razdaljah krajših od 40 cm in so zato za zelo natančno parkiranje neustrezni.

Parkirne senzorje imam namontirane že skoraj dva meseca, kar pomeni cca. 5.000 prevoženih kilometrov in nešteto bočnih in vzvratnih parkiranj. Zaenkrat delujejo odlično, popolnoma jim zaupam.

Ocena 5: Zelo priporočljiv nakup

Vir: scx.hu

Zveza potrošnikov Slovenije vsako leto naredi test s katerim ugotovi, katere kreme za sončenje so najboljše. In iz leta v leto so ti rezultati izjemno presenetljivi, saj prva mesta kot po tekočem traku zavzemajo generične blagovne znamke trgovskih verig. Tako so v preteklih letih zmagovale kreme za sončenje, ki jih lahko kupite zgolj v Lidlu, Hoferju in DMu in spadajo med njihove lastne blagovne znamke. Zdelo se, je da dražja kot je krema, manj kvalitetna je, kar je sicer skregano z vsako logiko, a hkrati ni prav nobenega razloga, da tem testom ne bi verjeli, saj so mnogi narejeni na mednarodnem nivoju, njihova skupna lastnost pa je ta, da jih opravijo preverljive neodvisne organizacije, ki se ne financirajo skozi oglase.

Katera krema za sončenje mi bo najbolj ustrezala?

V začetku je veliko odvisno od vašega tipa kože, saj mu morate prilagoditi faktor kreme. Velja, da bolj svetla kot je polt, višji mora biti faktor, a pri tem je treba biti pazljiv. Strokovnjaki namreč opozarjajo, da je previsok faktor lahko tudi nevaren, saj lahko snovi v kremi povzročajo alergije, žal pa je tako, da so ljudje z občutljivo kožo bolj izpostavljeni tem alergijam, hkrati pa so tudi bolj občutljivi na sonce. Najboljši nasvet je še vedno tisti, ki pravi, da se je sončenju v opoldanski pripeki najbolje izogniti in da je treba čas, preživet na soncu, pametno dozirati.

V začetku je vsekakor najboljša  izbira krema za sončenje, ko pa boste imeli že močnejšo barvo, pa lahko začnete uporabljati tudi losijon ali olje za sončenje. A pazite. Če boste prehitro začeli uporabljati olje za sončenje, bo vaša koža res lepše porjavela, a hkrati bo barva tudi manj obstojna in boste že kmalu v jeseni izgubili težko prisončen videst zdrave zagorelosti.

Kaj pa UV merilnik?

UV merilnik Davita Sun Counter

UV merilniki so v zadnjih letih pravi hit na plažah. Namenjeni so temu, da vas naprava opozori, če se predolgo sončite in da se je potrebno premakniti v senco. A pazite pri nakupu teh merilnikov, saj je za nekatere preprosto škoda denarja. Trenutno je najbolj priporočljiv UV merilnik Davita SunCounter, v katerega najprej vnesete svoj tip kože, nato še faktor kreme za sončenje s katerim ste namazani, UV merilnik pa nato s svojim senzorjem najprej določi stopnjo UV sevanja, potem pa v kombinaciji s prej omenjenimi podatki izračuna čas varnega sončenja. Vsekakor zelo pripravna naprava, še posebej, če ste nagnjeni k sončnim opeklinam.

Krema za sončenje je vsekakor eden izmed pripomočkov brez katerih se nikoli ne bi smeli odpraviti na plažo, v najbolj vročih mesecih leta pa pravzaprav nikamor, kjer ste izpostavljeni soncu. UV žarki so namreč izjemno nevarni, predolga izpostavljenost pa se bo najprej pokazala v obliki sončnih opeklin, dolgoročno pa lahko privede do resnih kožnih bolezni.

Kateri detektor ogljikovega monoksida je ustrezen?

Na trgu je precej detektorjev, ki se razlikujejo po izgledu in po osnovnih funkcijah. Glavno vodilo mora biti to, da ima detektor oznako evropskega standarda EN50291. Nekateri so čisto preproste napravice, ki začnejo oddajati glasen alarm, ko je koncentracija ogljikovega monoksida previsoka, druge imajo ob tem še diode, ki nakazujejo, da detektor deluje, spet tretji pa imajo še LCD zaslon, ki prikazuje trenutno koncentracijo ter druge indikatorje. Nekateri modeli se priklopijo v elektriko, drugi se napajajo iz baterij, večina pa ima možnost, da jih pritrdite na strop ali steno. Potrebno je opozoriti, da je ogljikov monoksid plin, ki se nabira pri tleh, zato montaža detektorja previsoko ni priporočljiva.

Bodite pozorni na garancijo proizvajalca ter na že omenjen certifikat, ki potrjuje, da detektor CO ustreza evropskim standardom.

Kdo potrebuje detektor CO?

Ogljikov monoksid (CO) je strupen plin brez vonja, ki ga oddajajo avtomobili v izpuhih in drugi izvori ob izgorevanju. Nastaja pri nepopolnem izgorevanju lesa in fosilnih goriv (bencin, premog, plin ..). V nevarnosti za zastrupitev so predvsem ljudje, ki živijo v stanovanjih in hišah v katerih so nameščene plinske peči ali kamini, še posebej, če gre za starejše sisteme, ki že dalj časa niso bili pregledani. Tudi če peč ni v isti etaži, kot prebivalci, je detektor ogljikovega monoksida priporočljivo montirati, saj CO pronica tudi skozi stene in stropove ter na ta način prodre v prostore v katerih vira gorenja ni.

Če za vas kakorkoli velja, da spadate v skupino, ki je v nevarnosti zaradi zastrupitve s CO, vam priporočamo, da si detektor ogljikovega monoksida kupite. Cena je namreč izjemno nizka v primerjavi s koristmi in občutkom varnosti, ki vam jo takšna naprava prinese.

Še manj smešno oz. že kar precej žalostno pa je pomisliti na to, da smo kot potencialne vladajoče osebke izbrali ljudi, ki v svojih zrelih letih ne premorejo dovolj poguma, hrbtenice in še česa, da bi kljub drugačnim navodilom šefov strank vseeno pokazali, da imajo lastno voljo in šli v tiste glasovalne kabine. Pa tudi če bi tam glasovnico prečrtali – že s samo gesto bi pokazali, da so ljudje naredili prav, ko so jim zaupali svoje glasove. Tako pa so obsedeli v klopeh kot kakšni bebčki, ki niso sposobni niti preprostega opravila, kot je izpolnitev glasovalnega lističa po navodilih vodstva stranke. Meni je zelo žal, ampak to dejansko niso ljudje, ki bi bili še kadarkoli vredni kakšne odgovorne službe. Če pomislimo, da med njimi sedijo kandidati za ministre je pa njihova pohlevnost še toliko bolj zaskrbljujoča.

Tako kot se moramo v cestnem prometu držati nekaterih osnovnih pravil, ki preprečujejo kaos na cesti in z njim povezane nesreče, tako so tudi na drugih področjih postavljena pravila. Na nekaterih so le-ta zapisana, na drugih se ravnamo po nepisanih pravilih. Če se prvih ne držimo, ponavadi sledijo kakšne formalne sankcije, pri slednjih pa so te sankcije neformalne in pogosto tudi hujše in bolj boleče od tistih prvih.

Trenutno smo v situaciji, ko se po volitvah oblikuje vlada, ki bo bolj ali manj pametno vozila našp državo skozi naslednja štiri leta. In zdi se, da čeprav se držijo vseh zakonsko določenih norm in rokov, da nekaj ne štima. Ljudje tem politikom, ki čisto legitimno in v skladu z zakoni kupčkajo s stolčki, vedno manj zaupamo. Če se je pred volitvami zdelo, da je vsem v interesu čim prej postaviti vlado in jo pametno zapeljati, pa so sedaj prišli na plano popolnoma drugačni interesi. Nespametna vožnja, ki nas lahko drago stane …